Bolj poslušni so tisti čiliji, ki so manj pekoči (npr.: Jalapeno, Cayenne, Lemon drop, Fresno,…) pa tja do vključno Habanera. Z njimi ni nekega posebnega “matranja”. Oni ubogajo. Medtem ko bolj pekoča banda (npr.: Bhut Jolokia, 7Pot, TMS, sploh pa gospodična Carolina Reaper…) zahteva “all inclusive varianto”.
Glavna pogruntavščina bo torej, kdaj kateri čili kaj potrebuje. Ampak kot vemo, čiliji ne govorijo. Tako, da bo švic na začetku tekel v potokih. Zato bo potrebno veliko potrpežljivosti, sploh pri ekstremno pekočih. Pri teh traja približno 8 mesecev, da pridemo od polaganja semen v zemljo do prvih krikov, ko poskusimo, če res to tako peče ali se to samo govori.
Čilije lahko gojimo v tleh, visokih gredah ali v večjih loncih (najmanj 20 litrskih) na balkonu. Vedno pa tam, kjer je veliko sonca, najboljše čez cel dan. Navkljub popolnoma drugačnemu podnebju pa čiliji uspevajo tudi na Finskem. Kar nam še vedno dviga desno obrv.
Najenostavnejši recept za uspešno vzgojo čilijev je: preverjena semena + gnojilo + vlaga + sonce
Za izbiro sort pa vsekakor priporočamo, da začnete z vzgojo manj pekočih, ki dajo obilen pridelek. V fitnesu tudi prvi dan ne začnete s stokilskimi utežmi. Tako raje najprej izberite Jalapeno, Cayenne, Lemon Drop ali Habanero in se za začetek izognite skušnjavi z najnovejšimi hibridi (F1-F5), četudi so vizualno mikavni, da to res ni. Najprej je pač potrebno osvojiti osnove vzgoje, tako kot pri vsaki stvari na tem svetu. S čiliji ni nič drugače.
Če boste pridno sledili Pekočkovim navodilom, boste v loncu z lahkoto vzgoliji Habanero, ki bo na sezono prinesel 2,5 kg sadežev. Medtem ko pri Carolini Reaper lahko delate ne vem kakšne akrobacije, kličete bogove in dobre vile, odplešete indijanski ples, pa gospodična ne bo dala več kot 400-500 g od sebe. Vsakega naslednjega komentarja glede nje se bomo dostojno vzdržali.
Kar se pa tiče najboljših semen, vam svetujemo, da jih nabavite pri priznanih in znanih semenskih podjetjih.
Mi semen ne prodajamo. Mi smo tu, da naredimo najboljše pekoče omake, ki vas bodo zasvojile, tako z okusi kot z prijetnim nabiranjem na moči. Držimo se tega, da nihče ne more biti multipraktik in da naj vsak dela tisto, v čemer je najboljši.
Tako, da po semena najbolje k profesionalcu, da se že v samem začetku izognemo neprijetnih presenečenj. V dobri veri seješ Habanero, septembra dobiš pa “žnj-knj” čili.
Ampak kot vsak, tudi mi na začetku, seveda, boste hoteli pridelati lastna semena. Se da, ampak se boste nadelali, vložili ogromno energije, truda, potrebno bo precej velika natančnost in preverjanje. In nenazadnje, ko bi bilo vse odvisno samo od vas, bi še šlo. Upoštevati je potrebno tudi igro narave. Tudi ona zna pristaviti svoj piskrček.
Tako da na koncu si boste določen trenutek rekli, eh, grem jaz raje semena kupit.
Še zadnji nasvet: upoštevati je potrebno dejstvo, da se čiliji med saboj zeeelooo radi križajo.
Lahko bi poenostavljeno rekli, da so čiliji eni navadni pekoči zajčki, zato jih je potrebno dobro izolirati, če hočemo imeti čista semena. Križance je sicer lepo gledati, vendar je okus le redko takšen kot ga pričakujete.